Aikido

Aikido sodobna borilna veščina

Aikido velja za eno najmlajših borilnih veščin, vendar korenine nastanka segajo daleč v zgodovino.

 

Zgodovina nastanka aikida je neposredno povezana z zgodovino aikijutsa še posebej Daito-ryu stila, od katerega je aikido prevzel večino tehnik. Tako kot je Daito-ryu aikijutsu vplival na nastanek aikida sta kasneje ta stil in aikido pomembno vplivala na nastanek borilnih veščin hapkido in Shorin-ryu kempo.

 

Vsa dosedanja zgodovinska iskanja nakazujejo na to, da se je aikijutsu pojavil v devetem stoletju, v času vladavine cesarja Seiwe.

 

Po legendi je to veščino odkril Seiwin šesti sin, princ Tejuin. Njegovi potomci so znotraj klana Minamoto skrivali in razvijali aikijutsu kot skrivnostno družinsko veščino. Naziv Daito-ryu najverjetnege izhaja iz japonskega simbola za družino Shinra Saburo Minamoto Joshimitsu, ki je eden nabolj poznanih vojskovodij srednjeveške Japonske. Vzporedno z bojevniškimi veščinami je Joshimitsu ostal zapisan v zgodovino kot pesnik, lekarnar in zgodovinar in v bistvu se smatra da je prav on pravi ustanovitelj daito-ryu aikijutsa. Nadalje je za razvoj aikijutsa posebej odgovorna veja Minamotovega družinskega drevesa poznana pod nazivom Aizu Takeda.

 

Imeli so položaj Shinambana (klan mojstrov mečevanja) in so svojo veščino predavali najstarejšim članom klana. Eden najbolj poznanih mojstrov tega klana, ki je posebej veliko doprinesel k razvoju veščine je Goto Tameon Tadaoshi. On je bil tisti, ki je borilni sistem Aizu klana dodatno zasnoval na neokonfučijanski doktrini in na uporabi principa pod nazivom »Aiki in Yo Ho«(princip, ki je v veliki meri primerljiv kitajskemu konceptu Yin in Yang).

 

V okviru klana je bila proučevana uporaba raznovrstnega orožja, značilnega za tisto obdobje u uporabo stila Mizuno Shinto ryu, sam sistem goloroke obrambe pa je bil poznan pod nazivom Oshikuchi. V začetku 19.stoletja je bila ena od nalog Aizu klana, da v neposredni bližini cesarske palače v Kyotu preprečuje vstaje in demonstracije proti shogunom, kar je ponovno vplivalo na razvoj veščine.

 

S padcem Shogunata v sredini 19. Stoletja (1868) se v veliki meri menja tudi položaj in status samurajskih družin. Spremembe v socialni sferi tedanje Japonske privedejo do tega, da vodja klana Takeda Sokaku Minamoto Masayoshi (1858-1943) začne na pol javno učiti veščino, ki je bila prej skrivnost družine.

 

Sokaku Takeda je skrbno vodil evidenco o vseh tistih, ki jih je učil. Glede na to, da je za učil samo pripadnike višjega družbenega sloja ga je to naredilo zelo vplivnega ampak vseeno nepoznanega širši javnosti. Sokaku Takeda je veljal za najpomembnejšega inštruktorja policijskih enot severno od Tokia.

 

 

MORIHEI UESHIBA

 

Eden od najbolj poznanih učencev Sokaku Takede je bil ustanovitelj aikida Morihei Ueshiba (1883 – 1969). Navkljub pripadnosti nižjemu družbenemu sloju od ostalih je bil sprejet kot njegov učenec in v letih 1922 in 1926 prejel licenco za učenje daito-ryu aikijutsa. Tehnike aikijutsa obogatene z nekaterimi njegovimi tehnikami ter s tehnikami iz drugih borilnih veščin katerih mojster je tudi bil (jiu-jitsa, kenjitsa) so pripeljale Ueshibo do kreiranja novega stila, ki ga je poimenoval Aikido.

 

V začetku tako kot njegov učitelj uči veščine ožji krog ljudi (pripadnike elitnih vojaških akademij, cesarske varnostnike, …) vendar po drugi svetovni vojni veščino ponudi širši javnosti. Od sredine petdesetih let se začne Aikido širiti po svetu , najprej po Evropi in Severni Ameriki šele kasneje tudi po ostalih kontinentih. Glede na univerzalnost principa na katerem bazira aikido (harmonija, sinhronizacija, pravilna distanca, princip neravnotežja, etični princip, …) aikido pripada takoimenovanemu »odprtemu« sistemu bojevanja v katerem ni stilov in ne kat.

 

»V aikidu ni ne kat in ne stilov. Gibanja v aikidu so gibanja narave, katerih skrivnosti so globoke in neskončne«.

 

(Morihei Ueshiba)

 

 

RAZVOJ AIKIDA

 

Vsak mojster v veščino vnese nekaj svojega, tako da je to vodilo do nastanka več stilov kot npr. Aikikai, Ki-aikido, Yoshinkan, Tomiki-ryu, Yoseikan, Tendo-ryu, Korida, Harai, Realni aikido ... Ta "negativen" razvoj aikida, ki je dejansko v nasprotju s prepričanjem ustanovitelja je pripeljal do tega, da so nekateri od teh stilov v tolikšni meri »razvodeneli« borilni koncept same veščine da so s tem privedli do tega, da se je porajalo vprašanje primernosti in uporabnosti veščine.

 

AIKIDO - AI (harmonija), KI (notranja energija), DO (pot)