JAPONSKI MEČI (NIHON - TO)
Na kratko bomo predstavil japonske meče, največje izdelovalce mečev in nasploh vse kakorkoli povezano s to temo. Za izdelavo meča uporabljajo samo železo in ogljik, se pravi navadno jeklo, ki pa je kovano in termično obdelano tako, da je končni izdelek – meč z najboljšim rezilom, kar ga je skovala človeška roka.
 |
|
KLASIFIKACIJA JAPONSKIH MEČEV
Meči so klasificirani po dolžini rezila in pa tudi po obliki - izbralI smo splošno klasifikacijo po dolžini rezila: Ime:
Daito (katana, tachi) > 60,5cm
Wakizashi 40 - 51cm
Tanto 28 - 40cm
Dolžina je izmerjena od vrha oziroma konice v ravni liniji do mune –machi – ja (kjer se konča rezilo in je obroček iz bakra ali kovine, ki preprečuje, da bi se rezilo dotikalo lesa toka). Ker imajo meči različno ukrivljeno rezilo se razdalja meri v ravni liniji.
Daito je ime za dolge meče, shoto pa za kratke. Od tod ime daisho za oba, ki so jih lahko nosili samo samuraji.
Tachi je podoben katani, le da je bolj ukrivljen in se nosi z rezilom navzdol. Medtem, ko se katana nosi z rezilom obrnjenim navzgor, kar bi naj samuraje opominjalo proti prekomerni uporabi katane. |
 |
NAJVEČJI MOJSTRI - IZDELOVALCI MEČEV
Največji izdelovalec mečev je bil vsekakor Masamune, ki je živel v 14. stoletju. Njegovi meči so najbolj cenjeni in v današnjih časih tudi najdražji. Njegovi meči imajo tudi več kot 4miljone plasti in veljajo za najboljše. V istem času je živel tudi Muramasa, katerega meči pa so kljub vrhunski kvaliteti bili na slabem glasu.
Seveda pa to nista edina mojstra, ki sta živela. Bilo jih je še več in so tudi v današnjih časih. Kovači imajo vladno licenco in lahko skujejo največ dva meča na mesec. Cene teh mečev se gibljejo med 10000 in 30000 USD.
Japonske meče in replike pa kujejo tudi v Ameriki in v Evropi (Španija-Toledo). Cene teh so nižje in velja, da za 3000 do 4000 USD že dobimo rezilo, ki se lahko uporablja za tameshigiri (test sekanja). V Ameriki kujejo po japonskem postopku priznani mojstri, ki so se šolali na Japonski več let. Cene za njihove meče se gibljejo od 7000 pa do 25000 USD. Po znatno nižji ceni pa dobimo t.i. iaito – rezila namenjena zgolj za iaido in trening in nimajo tako ostrega roba rezila, vendar so narejeni podobno kot originali (fiksacija ročaja, uravnoteženost rezila). Izogibajte se replikam, ki so v revijah, ki ponujajo športno opremo (Kwon,..) saj so ta rezila (če jim lahko tako rečemo) namenjena zgolj za okras v dnevni sobi. V rokah sem že imel takšen primer ali dva in zadeva je lahko celo nevarna, saj je ročaj plastičen in zataljen na rezilo, ki je ponavadi v tem delu celo oslabljeno (ožje - t.i.podganji rep). Pri prekomerni uporabi (iado, bognedaj tameshigiri), vam lahko rezilo odleti (ni prijetno če koga zadanete). Zraven tega pa so ta rezila večinoma iz neerjavečega jekla ("rostfrei"), ki nima pravih karakteristik, ki bi jih naj imel meč (ne drži ostrine, rezilo se lahko zvije, zlomi, ...)
TAMESHIGIRI
Tameshigiri so bili testi s katerimi so testirali nova rezila. Dostikrat se je zgodilo, da so meč testirali na prvem mimoidočem (tsujigiri). Meče so ponavadi testirali na truplih kriminalcev, ki so bili usmrčeni.Trupla morilcev, ljudi z kožnimi boleznimi in tetovirano kožo niso uporabljali v te namene. Tameshigiri so izvajali rablji ob prisotnosti strokovnjaka za meče, ki je po končanem testu pregledal rezilo. Po testu je podal podrobno poročilo in rezultati tameshigirija so bili vrezani v kovinski ročaj (nagako). Včasih so dali trupla na kup in beležili koliko trupel je meč prerezal z enim udarcem, obstajajo zapisi o testah kjer je meč predrl celo sedem trupel.
Obstajalo je 16 različnih rezov na človeškem telesu razvrščenih po težavnosti (najlažji odsečeno zapestje, najtežji rez pa preko bokov – medenica).
Dandanes se meči ne testirajo več tako, obstaja pa tameshigiri, kjer testirajo meče na bambusovih palicah različne debeline.
GLAVNE OBLIKE REZILA
Obstaja več oblik rezila, oblik konic rezila (kissaki) in hrbtne strani rezila (mune).
|
|
POSTOPEK IZDELAVE JAPONSKEGA MEČA
Rezilo namenjeno bojevanju potrebuje dvoje pomembnih lastnosti. Kot prvo mora biti dovolj žilavo oziroma elastično, da prenese direktne udarce, ne da bi se zlomilo. In kot drugo mora imeti zadosti trdo površino, da drži ostrino. In japonski meči so narejeni tako, da so hkrati prožni in zelo trdi na rezalnem robu in površini, kar jim daje znamenito ostrino.
Podrobna metalurška analiza japonskega meča pokaže, da je sestavljen iz dveh vrst različnega jekla. Ima mehko sredico imenovano shingane z nizko vsebnostjo ogljika. Okrog je omotan trdnejši plašč iz jekla z več ogljika imenovan kawagane.
Pomembno je, da vemo, da končni izdelek ni laminat (iz dveh plasti), ampak sta obe vrsti jekla skozi postopek kovanja in termične obdelave prepleteni skupaj.
Obstaja več različnih metod za izdelavo mečev različne kakovosti. Od preprostih, ki ima plast jekla in plast železa pa do rezil, ki imajo 4 miljone plasti (metoda, ki jo je uporabljal Masamune).
Na kratko bom opisal tradicionalno izdelavo japonskih mečev. Preden začne mojster svoje delo se očisti in moli v Shintu svetišču v kovačnici. Za rezilo pravijo, da vsebuje dušo kovača prav tako kakor dušo prihodnjega lastnika meča.
Mojster začne z prahom železovega oksida in lesom. Ponavadi si tudi oglje, potrebno za taljenje in kovanje delajo sami. Prah železovega oksida se tali z ogljem v majhni peči štiri dni. Produkt je jeklo z spremenljivo vsebnostjo ogljika ( 0,6 – 1,5 % ogljika ), kar pomeni, da je različne trdote. To jeklo se imenuje tamahagane. Temu jeklu kovač regulira vsebnost ogljika med postopkom kovanja in termične obdelave.
Mojster izbere več kosov jekla s pravilno vsebnostjo ogljika in jih združi skupaj, ter formira rezilo. Vsak kos omota z riževim papirjem in posebnim klejem (jeklo na površini dodatno obogati z ogljikom, ugotovili pa so, da rižev papir vsebuje tudi nekaj silicija, kar da rezilu še boljše karakteristike). Jeklo kujejo in prepogibajo velikokrat kar se odraža na meču kot masame oziroma se na spoliranem meču vidijo plasti (kot pri lesu letnice). Končno jeklo oblikujejo v obliko črke U. Vstavi se jeklo z manjšo vsebnostjo ogljika, kar da meču posebno elastičnost. Jeklo se ponovno segreje in oblikuje v rezilo končne oblike, z piljenjem oblikujejo tudi rezalni rob.
Od vsebnosti ogljika je odvisna trdota jekla in večja je vsebnost le tega bolj je trdo jeklo. Izbrati je potrebno pravo količino ogljika, da jeklo ni preveč krhko in lomljivo (kot steklo). Z cementacijo dosežemo, da se ogljik dodatno vgradi v jeklo na površini (tvori na površini cementit - železov karbid, ki je zelo trd). Kaljenje je postopek, ko razžarjeno jeklo na hitro ohladimo v vodi ali olju. Od temperature jekla in vode je odvisna trdota jekla. Kovač jo določi po barvi razžarjenega jekla, zato mojstri kalijo ponoči.
Pred kaljenjem se meč namaže s posebnim klejem, na robu rezila natanko, drugje pa debelejši sloj. Vzrok je, da je rob rezila zelo trd ker se hitro ohladi (manj kleja), telo meča pa manj - zaradi počasnejšega ohlajanja (del ogljika zapusti jeklo). Od nanosa kleja je odvisna linija kaljenja oziroma hamon (ločuje trdi cementirani rob rezila od ostalega dela rezila) in je vidna pri spoliranem meču ter mu daje pravo vrednost. Trdota na površju rezila je prbl. 58 HRC (Rockwelova trdotna lestvica), v notranjosti pa prbl. 47 HRC. (orodna jekla za obdelovanje kovin imajo od 60 do 64 HRC, so zelo trda pa tudi krhka). Po kaljenju rezilo popustijo, kar pomeni ,da ga segrejejo na 100 - 300° C in pustijo, da se počasi ohladi. Popuščanje zrahlja napetosti v jeklu, ki nastanejo pri kaljenju in naredi jeklo bolj elastično. Od temperature popuščanja so tudi odvisne končne karakteristike rezila. Seveda so temperature jekla pri kaljenju in popuščanju, kakor tudi sam postopek kovanja in obdelave skrivnost posameznega kovača in se ponavadi prenašajo na potomce. Nato rezilo brusijo z raznimi brusnimi kamni, nakar se pošlje mojstru polircu, ki rezilo spolira in dokončno obdela.
Rezilo je nato pripravljeno, da ga v roke dobijo drugi mojstri, ki mu naredijo tok (saya), ročaj (tsuka), habaki (košček kovine, ki preprečuje, da bi se rezilo drgnilo po lesu toka). |
GLAVNE DELI REZILA
kissaki - konica rezila
yokote - linija, ki loči rob rezila od konice rezila
ji – površina rezila med yakiba in shinogi
boshi – kaljena konica rezila
mune – hrbtna stran rezila
ha – rezalni rob
hamon – linija cementacije (oblika odvisna od nanosa kleja)
hada - plasti prepogibanja in kovanja ( oblika odvisna od načina kovanja, na istem rezilu je lahko več oblik)
ha – machi – konec rezilnega roba (utor za habaki)
yasuri-mei – oznake piljenja (črte narejene s pilo ponavadi poševno v eno ali obe strani)
mei – signatura oziroma oznaka kovača
shinogi – linija prehoda v ji
shinogi – ji – telo rezila (enakomerna debelina)
horimono – gravura
mune machi – utor na zadnji strani za habaki (konec rezilnega roba)
nagako – ročaj rezila
mekugi-ana – luknja na ročaju (za pritrditev lesenega ročaja - tsuka )
|
|
|
